John Maynard Keynes

John Maynard Keynes, 1. baron Keynes iz Tiltona, CB FBA, angleški ekonomist, * 5. junij 1883, † 21. april 1946.

Keynes je bil eden najpomembnejših britanskih ekonomistov in političnih teoretikov moderne dobe, ki je s svojimi idejami temeljito spremenil teorijo in prakso makroekonomije in ekonomske politike vlad. Najprej jo je razvijal matematično, nato pa je nadgradil in dodobra izpopolnil prejšnje delo o vzrokih poslovnih ciklov. Kot eden najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja je napisal dela, ki so osnova za smer, znano kot kejnezijanska ekonomija in za njene različne veje. Njegove ideje, preoblikovane v novi kejnezijanizem, so temeljne za prevladujočo makroekonomijo. Znan je kot ''oče makroekonomije.''

V času velike gospodarske krize v tridesetih letih dvajsetega stoletja je Keynes vodil revolucijo v ekonomskem razmišljanju in izzival ideje neoklasične ekonomije, ki so trdile, da bodo prosti trgi kratkoročno in srednjeročno samodejno zagotovili polno zaposlitev, če bodo delavci prilagodljivi v svojih plačnih zahtevah. Trdil je, da skupno povpraševanje (skupna poraba v gospodarstvu) določa splošno raven gospodarske aktivnosti in da neustrezno skupno povpraševanje vodi v daljša obdobja visoke brezposelnosti, obenem pa nizke plače in stroški dela gospodarstvu ne pomagajo k polni zaposlenosti. Zavzemal se je za uporabo fiskalne in denarne politike za ublažitev škodljivih učinkov gospodarskih recesij in kriz. Po krizi leta 1929 se je Keynes odvrnil tudi od temeljnega stebra neoklasične ekonomije: proste trgovine. Kritiziral je Ricardovo teorijo primerjalnih prednosti (temelj proste trgovine), saj je njene začetne predpostavke ocenil kot nerealistične, in postal dokončno protekcionističen. Te ideje je podrobno predstavil v svojem glavnem delu ''Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja'', ki je bilo objavljeno leta 1936. Od srednjih do poznih tridesetih let dvajsetega stoletja so vodilna zahodna gospodarstva sprejela Keynesova priporočila. Skoraj vse kapitalistične vlade so to storile do konca dveh desetletij po Keynesovi smrti leta 1946. Kot vodja britanske delegacije je Keynes sodeloval pri oblikovanju mednarodnih gospodarskih institucij, ustanovljenih po koncu druge svetovne vojne, vendar jih je zaradi več vzrokov zavirala ameriška delegacija.

Keynesov vpliv se je začel zmanjševati v sedemdesetih letih 20. stoletja, deloma kot posledica stagnacije, ki je v tem desetletju zajela angloameriška gospodarstva, deloma pa zaradi kritik Miltona Friedmana in drugih monetaristov, ki so nasprotovali možnosti vlad, da bi regulirale poslovni cikel s fiskalno politiko. Začetek svetovne finančne krize v letih 2007 in 2008 je ponovno obudil Keynesove zamisli. Keynesijska ekonomija je predstavljala teoretično podlago za ekonomske politike, ki so jih kot odgovor na krizo sprejeli predsednik ZDA Barack Obama, predsednik vlade Združenega kraljestva Gordon Brown in drugi voditelji vlad.

Ko je revija ''Time'' Keynesa leta 1999 uvrstila na svoj seznam najpomembnejših ljudi stoletja, so o njem zapisali, da je ''njegova radikalna ideja, da bi vlade morale porabiti denar, ki ga nimajo, verjetno rešila kapitalizem.'' Časnik ''The Economist'' je Keynesa označil za najbolj znanega britanskega ekonomista 20. stoletja. Obenem je bil Keynes tudi javni uslužbenec, direktor Centralne angleške banke in del Bloomsburyjeve skupine intelektualcev. V Wikipediji